KAJ PA IMAŠ, ČESAR NISI PREJEL?

  Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja ne le za dobrine, ki nam jih je obrodila zemlja, ampak tudi za vse druge darove: za ljudi, s katerimi nam je dano živeti. To so najprej starši, stari starši, sorodniki, prijatelji, znanci in končno vsi ljudje, ki nam jih na pot življenja pošilja Božja previdnost. Dalje za zdravje, dom in domovino, svobodo, vero, delovno mesto, šolo, … Zahvala zajema vse naše življenje, vse, kar smo in kar imamo. »Kaj pa imaš, česar nisi prejel (1 Kor 4,7)?« se sprašuje apostol Pavel.
  Zdrav utrip srca, ki dnevno več kot 300.000-krat omogoči vsak svež vdih, jasno oko, zdravi udi telesa so kot klic zvona: »Ljubi Boga in se mu zahvali!« Brezštevilni slepi, gluhi, hromi in bolni nas nenehno spodbujajo k zahvali. Nam pa se zdi vse to samo po sebi umevno; še več, mislimo, da imamo do tega pravico. Tako mišljenje je znamenje velike ošabnosti in napuha nehvaležnega človeka. Hvaležnost je krepost, ki je v osnovi položena človeku v srce. Temu »semenu« pa je potrebno dati ugodne pogoje, da se razvije in obrodi sadove. Za krepost hvaležnosti je potrebna vzgoja. Najprej doma, da znamo reči hvala vsakemu, ki nam kaj dobrega stori. Hvaležnosti se učimo vse življenje. Krepost hvaležnosti lahko zelo obogati in polepša življenje slehernega človeka. In obratno je nehvaležnost tista, ki lahko zelo zagreni življenje. Vsi gotovo poznamo dogodek iz Jezusovega življenja, ko ozdravi 10 gobavih mož. Od njih se vrne le eden in še ta je tujec, ki se zahvali za ozdravitev. Jezus z bolečino v srcu vpraša: »Ali ni bilo deset ozdravljenih? Kje pa je onih devet?« Kje pa sem jaz? Najlepša zahvala kristjana je prav gotovo udeležba pri nedeljski maši.