NOVOST IN PONAVLJANJE

V molitvi rožnega venca izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki jih nikakor niso izumili ljudje, besede, v katerih je zbrana celotna Izraelova zgodovina, zgodovina Boga z ljudmi. Novo pri rožnem vencu je dejansko samo to, da se pri teh besedah zadržujemo, da jih ponavljamo, kajti velike stvari s ponavljanjem nikoli ne postanejo dolgočasne. Samo nepomembne stvari potrebujejo spremembe za popestritev in jih je treba hitro nadomestiti s čim drugim. Kar je res veliko, postaja s ponavljanjem vedno večje. Pri tem pa tudi mi sami postajamo bogatejši in svobodnejši; v tej čudoviti molitvi se umirimo, ko stopamo v to velikost, ki nas sprejema vase. Ko se zadržujemo v takšnem premišljevanju, zremo skoz te besede kakor skoz okno na življenje Jezusa Kristusa, ne le zremo, ampak postajamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegova življenjska pot postaja naša in naša pot postaja njegova.

Joseph Ratzinger (kasnejši papež Benedikt XVI.), pridiga v Münchnu, 1984