Biblija.net
ISKRENA HVALA BOGU IN VAM, DOBRI LJUDJE ...
Dragi farani župnij Velikih Lašč in Roba, bratje in sestre, dragi prijatelji.
Ko v teh dneh pišem besede zahvale in slovesa, se s hvaležnostjo spominjam prvih dni, ko sem prišel za župnika v Velike Lašče. Takoj so me ogovorili prijazni ljudje in mi povedali, da so me veseli. Topel sprejem je kot prijazna beseda in kot pregovor, ki pravi: »Dva meseca lahko živim od dobrega komplimenta« (Mark Twain). Jaz pa bi dodal, do konca in naprej se lahko živi med plemenitimi ljudmi. Živo se spominjam besed, ki še kako držijo, arhidiakona msgr. Francija Petriča, ki me je 9. avgusta 2015 umestil za župnika in mi rekel: »Andrej, tu boš preživel najlepša leta svojega duhovništva.«
V pogovoru z nadškofom sem se dal na razpolago in 1. avgusta odhajam na novo župnijo Škofja Loka. Duhovnik se mora pred prestavitvijo na drugo župnijo najprej odpovedati župniji. Marsikdo zato pomisli, da je bilo kaj »narobe«, ko se duhovniki odpovemo svoji župniji, vendar je takšen pravni jezik. Duhovnik se pri premestitvah, potem ko se je pogovoril s svojim škofom, odpove službi, v kateri je deloval, da sprejme novo službo. Ta odpoved ne pomeni, da tiste službe oziroma župnije ni imel rad, pač pa, da je pripravljen sprejeti škofovo odločitev glede premestitve. Če se duhovnik službi odpove, je to naredil zato, da ga je škof lahko imenoval, kakor sta bila prej dogovorjena, za župnika v drugo župnijo ali drugo službo. Povedati moram,
da sem se v župniji Velike Lašče in v župniji Rob odlično počutil in da sem Bogu in dobrim ljudem neizmerno hvaležen za vsa leta župnikovanja.
Ko se po 10 letih poslavljam iz župnije Velike Lašče in souprave Rob, najprej v sebi čutim veliko hvaležnost; hvaležnost dobremu Bogu, da me je po svoji previdnosti poslal na ta košček raja, da me je poslal med tako plemenite ljudi in da ste me tako lepo sprejeli. Bogu in vam, dragi farani obeh župnij – iskrena hvala!
Hvaležen sem moji domači družini, ki mi stoji ob strani in smo si v oporo. Hvaležen sem duhovnikom, ki so delovali v Velikih Laščah in v Robu in pripravljali teren na Božjih njivah. Hvaležen sem vsem vam, s katerimi smo se srečevali, se spodbujali, imeli radi in šli v isto smer.
Duhovnik je izbran izmed ljudi in postavljen za ljudi. Na župnijo je postavljen za vse ljudi; za tiste, ki so komaj rojeni, kakor za tiste, ki se v skrivnosti bolezni, starosti in križa poslavljajo s tega sveta.
Spomnim se besed misijonarja z Madagaskarja, ki je rekel, da na Madagaskarju zvonijo z zvonovi, ko se rodi novo bitje, da pozvonijo čudežu Življenja v pozdrav. Tudi sam sem bil vesel mladih staršev, ki so se oglasili s prošnjo za krst njihovega otroka; Bog daj, da bi se starši še naprej radi odločali za nova življenja in svoje otroke pri krstu izročili Bogu v blagoslov.
Pri spovedi sem doživljal, da niso iz spovednice odhajali samo ljudje drugačni, ampak tudi jaz. Ob tem, kar Gospod na razviden način dela pri spovedancih, ne morem ostati ravnodušen, zato sem velikokrat zapustil spovednico z notranjim mirom in občutkom hvaležnosti, da sem lahko bil priča temu čudežu Božje ljubezni, da nam je vedno odpuščeno. Sveti Avguštin je nekoč dejal svojim vernikom: »Za vas sem pastir, z vami sem kristjan.« Preden sem spovednik, sem spovedanec: le kot grešnik, ki mu je odpuščeno, sem lahko v Gospodovi službi pri njegovem delu odrešenja; Bog daj, da bi radi odpuščali in tudi radi prejemali Božje odpuščanje.
Blaženi Alojzij Grozde, katerega relikvije smo letos 1. junija prejeli tudi v velikolalški župniji, je rad poudarjal moto svojega kratkega življenja, da je Evharistija Sonce njegovega življenja (ta njegov moto je zapisan tudi na oltarni mizi v zimski kapeli).
Človek brez telesne hrane omaga, brez duhovne hrane pa postane duhovno prazen.
Osebno sem bil zelo vesel vašega obiska evharistije, še zlasti, ko smo ob petkih in sobotah pred izpostavljenim Najsvetejšim pred Soncem ogrevali svoje duše. Bog daj, da bi radi redno in vredno pristopali k evharistiji in bili prav zato še boljši in pozornejši ljudje.
Z birmanci in animatorji smo se s posebno dinamičnim programom pripravljali, da bi po prejetem zakramentu postali bolj odrasli, bolj »zares kristjani«. Včasih se nam je posrečilo bolj, včasih manj. Pomembno pa je, da mladi, ki so pri verouku, pri evharistiji in v domači družini slišali lepe nauke, tega nikoli ne pozabijo in tudi, če se od Cerkve za nekaj časa oddaljijo, začutijo, da so v Cerkvi vedno sprejeti in vedno dobrodošli. Bog daj, da bi mladi, ki so polni idej, zamisli in iskrenih iskanj, bili vedno odprti za plemenite podvige.
Kadar se dve mladi srci odločita, da bosta za vedno, rečejo »4ever«, živela skupaj, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju … takrat je to velik blagoslov ne samo za njiju, ampak za vso župnijo, za ves narod, takrat je to praznik. Kako lepo je videti v očeh mladih parov optimizem in žar, iskrice v očeh v smislu »midva zmoreva, midva želiva iti po isti poti kljub različnosti, pa vendar z Božjo pomočjo«. Za duhovnika je vsaka cerkvena poroka veliko veselje in čast, da je uradna priča Cerkve, ko si dve srci obljubita zvestobo. Bog daj, da bi se mladi radi odločali za to lepo življenjsko avanturo v dvoje in v svoj dialog povabili še Njega.
Zakrament svetega reda, mašniško posvečenje, redovništvo, vse to je dejstvo, ko človek ne misli le nase, ampak tudi na druge. Vesel sem duhovnikov, ki so podobno pot kot jaz prehodili na teh dveh župnijah. Vesel vseh rajnih duhovnikov, ki so pustili močan duhovni pečat, ki je živ še danes. Vesel vseh še delujočih župnikov in kaplanov, ki so tudi meni pripravljali teren. Vesel sem vseh duhovnih in redovnih poklicev, ki so se zgledovali in črpali duhovnih moči v domači župniji. Bog daj, da bi bilo tudi iz naših župnij kakšno srce nagovorjeno in bi, kakor molimo s fanti ministranti vsakokrat pred sveto mašo molitev: » … prebudi v srcih mladih nove duhovne poklice. In daj jim moči, da Ti bodo pogumno odgovorili: Tukaj sem, Gospod.«
Rad bi se zahvalil tudi našim preizkušanim bratom in sestram, ki so zaradi bolezni, starosti, osamljenosti ali drugih križev, ki jih darujejo in osmišljajo, en velik blagoslov vsake župnije. Hvala vam, da sem se ob prvih petkih, ko sem vam podeljeval bolniško maziljenje na vaših domovih, smel srečati z vami. Bog daj, da bi se vsi preizkušani zavedali, kako zelo ste nam potrebni.
Preko zakramentov sem se sprehodil do ključnih zahval in veselja, ki sem ga bil deležen v teh letih mojega župnikovanja med vami.
Na koncu bi se rad zahvalil mojemu sobratu g. Antonu Dobrovoljcu (pravi priimek ima, vedno dobre volje!), da mi je bil v plemenito pomoč pri vsem mojem poslanstvu, še zlasti na soupravi v Robu. Dragi Anton, kot oče si bil potrpežljiv, iskren in zelo dober; ostani!
Iskrena hvala moji gospodinji Ivi in njenim domačim, da ste mi bili s svojo pomočjo v kuhinji in v cerkvi kot druga družina. Iva, iskrena hvala za vašo pomoč in prijateljstvo!
Hvala tudi vsem, ki ste bili vključeni v kakršnokoli pastoralno skupino: člani ŽPS, gospodarski svet, ključarji, kateheti, ki ste pomagali pri vzgoji mladih, animatorji birmancev, pevci (župnijski zbor, otroški zbor, Alegria, Milagros), ki ste bili na koru in lepšali bogoslužje, hvala zborovodjem in organistom, ki ste skrbeli za lepo liturgijo in vodili naše pevce. Hvala župnijski karitas, oznanjevalcem Božje besede, ki ste lepo in dostojno oznanjali veselo novico o našem odrešenju, hvala krasilkam in čistilcem, ki ste redno čistili domačo cerkev, hvala ministrantom, ki ste mi pomagali pri lepšanju bogoslužja, hvala mladincem, ki ste radi prihajali na neobvezna a prijetna srečanja, ter oratorijskim animatorjem, da ste s svojimi talenti polepšali počitniški teden na
šim otrokom, hvala sodelavcem agape za strežbo, hvala pritrkovalcem in nosilcem bander, ter lantern ob slovesnostih, mežnarju, ki je skrbel za vse v zakristiji, za pranje cerkvenega perila, lektorici za lektoriranje Marijinega zvona, da je bilo lepše berljivo, članom zakonske skupine, skavtom in obhajalcem.
Iskrena hvala tudi vsem sodelavcem v Robu, članom ŽPS, ključarjem, gospodarskemu svetu, organistki, mežnarju, krasilki in čistilkam, oznanjevalcem Božje besede in pevcem. Ko se človek takole zahvaljuje je včasih težava, da kakšnega pozabi. Zato se ob koncu najlepše zahvalim vsem pomočnikom na obeh župnijah, ki ste kakorkoli pomagali, da je naše sodelovanje bilo lepo. Bog, ki vidi na skrivnem bo tudi povrnil s svojimi darovi, ki jih ne uničujeta ne molj ne rja. Hvala vsem, ki ste me podpirali, mi stali ob strani z molitvijo, prijazno besedo, pohvalo, spodbudo ali poučno kritiko. Hvala vsem, ki imate radi duhovnika v svoji sredi in hvala vsem, ki molite za duhovnike in nove duhovne poklice.
V zelo lepem spominu mi bodo ostali Marijini shodi na Veliki Slevici in hvala vsem duhovnikom, ki so v teh letih vodili shode. Naj nas Slevska Marija varuje na poteh našega življenja.
Iskreno prosim odpuščanja, če sem koga s svojo človeško omejenostjo in netaktnostjo prizadel, užalil ali mu storil krivico. Tudi sam v sebi ne nosim nobene zamere, zato bo lepo, če bomo prijatelji še naprej.
S prvim avgustom na nadškofovo prošnjo odhajam v novo župnijo Škofja Loka. Kadarkoli vas bo pot zanesla mimo Škofje Loke, vedno dobrodošli, da si pomežiknemo, se usedemo in smo med seboj prijateljsko sproščeni.
Za župnika župnije Velike Lašče in soupravitelja župnije Rob pa bo prišel g. Luka Demšar, ki je bil župnik in dekan v župniji Kamnik. Novega gospoda župnika Luka sprejmite z veseljem in toplino, da bo že v začetku začutil, da je prišel med dobre ljudi.
Od vas se bom poslovil pri nedeljski sveti maši (Rob, 20. julij, Velike Lašče, 27. julij), da si z gesto hvaležnosti v zavesti, da smo drug drugemu dar, podamo roke in se nato pred cerkvijo pri agape srečamo še v prijateljskem klepetu ob kozarčku rujnega, če bo pa vroče, pa se bo še bolj prilegel kozarček hmeljevega soka. :-)
Dobri Bog, blagoslovi moje farane in jih vodi še naprej po plemeniti poti in naj ljudje v njih prepoznajo dobre ljudi.
Iskrena hvala Bogu in vam, dobri ljudje.
Življenje je lepo, lepo življenje je pa še lepše.
Vse življenje je dar, vse je milost!
Vaš župnik Andrej
