Preskoči na vsebino

nalagam novice...

ZAHTEVEN SEM, KER SE/TE SPOŠTUJEM

  Stota ovca se je izgubila; če se ne bi, bi iskanje bilo nesmiselno. Če ni greha (izgubljenosti), ni odpuščanja. Utapljajočemu ne izprašujem vesti, kako se je moglo to zgoditi, potrebno ga je preprosto rešiti. Pri spovedi morda brskam po preteklosti, nič pa ne storim, da bi spoved bila nov začetek. Ukvarjam se s tem, česar se ne da spremeniti, zanemarim pa to, kar bi bilo treba storiti.
  Jezus rešuje, ne pusti ovce pogubi, čeprav je kriva, da se je izgubila. Išče jo, ne zadovolji se z devetindevetdesetimi (dobrimi), hoče se dokopati prav do izgubljene (slabe).
  In sedaj sem med strogostjo (zahtevnostjo) in blagostjo. Se ti dve stvari izključujeta ali pa dopolnjujeta? Jaz imam rad nasprotja: Ali – ali! Izključujoče! Tako se mi zdijo stvari bolj pregledne in zame ne kaj posebej obvezujoče.
  Priznavam: bojim se biti strog, zahteven! Bog je strog in zahteven, ker me spoštuje in ljubi. Njemu je mar za vsako ovco. Jaz bi rad neko ohlapno ljubezen. Tako kot so v miselnosti danes »modni moralni trendi«. Za Božjo voljo, nobenih zahtev, še najmanj do sebe, ker je to proti svobodi! Pri tem pomislim na deset Božjih zapovedi. Deset besed, deset imperativov: Ne imej drugih! Ne skruni! Posvečuj! Spoštuj! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne laži! Ne poželi! Ne želi! Brez vsakega dodatka, brez izjeme: vedno, povsod, za vse! Tak je Dekalog. Taka je Jezusova postava. Brez te jasnosti smo vsi izgubljeni. Taki so zakoni Boga, ki nas neskončno ljubi.
  Mi naredimo neskončno zakonov, da potem dejansko nič ne drži, in pri tem rečem, da sem nedolžen, če mi ne dokažejo krivde, čeprav vem, da sem prešuštvoval. Legalizem me ne bo rešil, črna luknja v moji vesti bo vse večja. Kot pravi Viktor Frankl, če se ne držimo desetih Božjih zapovedi,  potem tudi naših milijon zakonov nič ne pomeni.
  Vem, da naravnih zakonov ne ustvarjamo, jih samo odkrivamo. Potrebno jih je spoštovati, sicer nas tepejo. Pa naj se vržem z nebotičnika, da protestiram proti tem zakonom! Enako ne ustvarjamo moralnih zakonov, jih samo odkrivamo. Če se jih držimo, so nam v blagoslov.
  Tu pa odpove vsa logika: Če skočim v vodo, sem moker, jasno. Če se valjam po blatu, sem blaten, enako jasno … Toda: zanikam vse moralne zakone, pa naj bi bil še vedno nedolžen! Se potapljam v svet panseksualizma, pa sem še vedno čist kot lilija … Za Božjo voljo!?
  To ni dežela brez smerokazov, to je dežela z narobe obrnjenimi smerokazi. Slovenijo so preplavili velikanski panoji (na črnem ozadju z velikanskimi belimi črkami): Sam se bom odločil, koliko GREHA bom živel! Greh ni zanikan. Saj smo vendar v svobodi. Greh je postal pravica, morda celo postaja zaradi tega tudi dolžnost.
  Naj se zatečem za pojasnilo k prometnim predpisom (zakonom). Pravila so smiselna samo, če so »stroga«, nedvoumna, pa ne zato, da bi me omejevala, pač pa, da bi omogočala meni in vsem udeležencem srečno in varno vožnjo. Črta na cestišču ni kar nekje! To je svet »strogosti«, ki je  narejen, da služi človeku. Pa smo razrahljali vse zahteve, vse se nam je razlezlo, sedaj sploh več ne vemo, kaj naj še velja.
  In sedaj nazaj k Jezusu in k evangeliju! Jezus je zahteven, ker me ljubi in ve, kaj je cena moje izgubljenosti. Ne bo kar tako pustil, da bi njegova daritev bila zaman. Sicer mi pušča svobodo, ne vstopa na silo v moje življenje, vendar je vedno pred mojimi vrati in trka, čaka, on se ne naveliča čakati …
  Odločnost, vztrajnost, zahtevnost, … enako sodijo v življenje kot dobrota, blagost, usmiljenje.
  Kdaj se bom Bogu zahvalil, da je do mene strog, zahteven, da me ceni in spoštuje, kot nihče, da to zmorem?! On ve, da zmorem veliko več. To je strogost ljubezni, ki je najzahtevnejši odnos in najbolj dobrohoten odnos.

Meditacija za dekanijsko rekolekcijo,
pripravil: Anton Ciglar SDB