Preskoči na vsebino

nalagam novice...

BOLJ SI HVALEŽEN, BOLJ SI SREČEN

  Tokrat sem si za uvodnik naših oznanil izposodil zapis gospe Brigite Bratkovič. Zapis je preprost, a da misliti – vsaj meni je.Takole je zapisala:
   »Enostavno. Tako bomo začeli tokrat. Enostavno. Srečna sem. Živa in zdrava. In lepo zagorela.
   V teh dneh balkon vabi na domačo plažo s soncem obsijano. Po tleh imamo položene blazine. Otroka uživata v senci. Pojeta, barvata, mi pulita živce pa tudi pustita kavo spiti. Na balkon znosita vse igrače. Vsi smo na počitnicah. Otroci hodijo mimo bloka. Mahamo si, se pozdravimo. Malo potožimo, da se otroci pogrešajo. A nimaš kaj ... višja sila ali karkoli je že to.
   Hvaležna za te svižčeve dneve. Sem pa do te hvaležnosti morala priti. Koliko tega je v glavi, noro. Ko sem sprejela, da mi pravzaprav nič ne manjka, sem spregledala. In ja ... uživam. Nisem skala. Nisem brezčutna prasi** . Nisem. Sem pa pametna, kolikor toliko. Kaj spremeniti, če se spremeniti ne da? Sem trmasta in z glavo skozi zid. Pa ne gre. Ne sedaj. ‘Čiči pa čaki’. Izkoristi. Čas, preživet z družino – neprecenljivo.
   Pogrešamo tudi mi dedke in babice. In Slovenijo. A kakorkoli obrneš, vse je za nekaj dobro. Nam nikoli ni bila težava biti skupaj. Iz malega znamo narediti veliko. Znamo se skupaj smejati. Tudi vpiti. Zgubljati živce. Se objeti in znoreti. Skupaj rastemo. Meje so v glavi. Ja vem, tiste fizične so tudi, vem vem. Pa vendar znajti se je treba. Zmotivirati. Vsakemu pade tema na oči, vsake toliko. Pa mine. Če dovoliš. Kot pravim – glava je čudo.
   Poslušam ljudi, jamranje. Nekaterim je to res nacionalni šport. Kapa dol vsem borcem, tistim, katerim je res hudo. Oni niti ne jamrajo. Naučili so se na grdo, da od tega ni nič. In so tiho, grizejo naprej. Imamo pa druge, ki so tako radi žrtve. Kako je hudo in kaj nam delajo? Kako bomo sploh živeli in preživeli? Pa dajte no! Srečo imam, da do sedaj nisem izkusila ničesar resnično hudega. Vojno stanje, tisto pravo, ko si nekje v bunkerju in ne smeš nosu pomoliti ven. In okoli tebe letijo bombe in trupla ležijo povsod, medtem ko je v zraku vonj po strahu in krvi. Smo omejeni, a tiste prave meje so v glavi. Uživam z družino, smejim se soncu, srkam energijo, hvaležna, da jo deli z menoj. Podam se v gozd, opazujem naravo, vse cveti ... naravnost čudovito je. Kaj bi jamrala?
   Ja, vedno je lahko boljše. Vem. Pa slabše tudi, veste? Hvaležnost je taka čudna stvar. Bolj si hvaležen, bolj si srečen. Niso vedno idealni pogoji. Kdaj pa so? Vsi mi imamo take in drugačne težave, pa vendar je v vsaki temni stvari vsaj ena pozitivna. Ampak je lažje jamrati, kajne? Niso vsi jaz. In bog ne daj, da bi bili. Jaz sem jaz in ena Brigita je čisto dovolj. In tudi daleč od tega, da bi se vsi morali strinjati z menoj ... zakaj že? Jaz sem optimist po duši, pa četudi je mene že bolelo, pa tudi jokala sem in trpela.
   Pa ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da je vse imelo namen. Vse je z namenom. Slej ko prej se karte razkrijejo. Velikokrat pravim, da tisti, ki verujejo v Boga, res verujejo, da imajo vedno zaledje. Razlog, zakaj je nekaj tako in ne drugače. Ne iščejo drugih razlag. Tako je in pika. Jaz verjamem v višjo silo in v namen. Vse je z namenom. In sem pomirjena. Iščem globlje. Imam pogovore s seboj. Ne morem mimo tega, da brez komentarja sprejmem stvari. Se pa na koncu vedno konča s tem, da je bil namen tak, nimaš kaj.
   So ljudje in smo ljudje. Eni, ki bodo našli dlako v jajcu in drugi, ki bomo iz dlake v jajcu naredili kitko in mu dali še pentljico. »Sto ljudi, sto čudi,« so včasih rekli. Pa naj bo tako. Je pa vsekakor lepše in lažje, če lahko vidiš dobro v stvareh. Ne v ljudeh, ne vedno, toliko sem se pa že naučila, da je dobrota največkrat sirota. Kot vedno, poklon izjemam. Videti dobro v dani situaciji je hvalevredno. Kot vedno začnem pri sebi; če se lahko kritiziram se lahko tudi pohvalim.
   Ja, dobro mi je. Koliko časa? Bomo videli. Se bom pa ta čas sončila in se igrala. Brala in izmišljala lov na zaklad. Pekla peciva in ugotovila, da sem si do sedaj delala krivico. Mesila kruh in bo celo stanovanje dišalo po sveže pečenem. Ljudje, veliko imamo. Veliko. Le hvaležnosti nam manjka. Premislite in dobro bodite ... in hvala.

objavljeno na FB 28. 4. 2020