Preskoči na vsebino

nalagam novice...

Prijava za udeležbo pri svetih mašah med tednom

BOG JE GOSPODAR VSEH ČASOV

  Lani smo polni upanja vstopali v leto, od katerega smo se pred kratkim poslovili. Pastoralni načrti so bili narejeni, koledar slovesnosti po župnijah in svetiščih pripravljen. Prihodnost je bila bolj ali manj jasna.
  Konec februarja in v začetku marca pa je majhen koronavirus začel svoj pohod v svet. Najprej se je zdelo, da je daleč. Najbrž nas večina do takrat sploh ni vedela za Vuhan na Kitajskem. Potem pa se je začel širiti po svetu in ga ustavljati. Karantena, šolanje na daljavo, delo od doma, zaustavljene nenujne gospodarske dejavnosti, ... In za nas, duhovnike, tudi nepredstavljivo – zaprte cerkve, maše brez navzočnosti ljudi, pogrebi v najožjem družinskem krogu brez maše, prazne veroučne učilnice, ... Kot bi bil sodni dan.
  Navajeno obvladovanje pastoralnih dejavnosti se je nenadoma začelo rušiti. Kdaj bomo imeli prvo obhajilo, kako bo z birmami, celodnevnimi češčenji in drugimi slovesnostmi? Vprašanj je bilo veliko več kot odgovorov. Nismo jih imeli sami in tudi drugi nam jih niso mogli dati.
  To je bil čas, ki je duhovništvo postavil na preizkušnjo; ne toliko v njegovi pastoralni razsežnosti dela z ljudmi (čeprav smo ga zelo pogrešali), pač pa bolj v globini, v srčiki naše povezanosti s Kristusom, večnim velikim duhovnikom. Nenadoma nismo mogli več 2 Mz zajemati iz uspehov pri delu z ljudmi, ki duhovniku lahko prinaša veliko zadoščenja in tolažbe, pa tudi poleta za nadaljnja prizadevanja. Morali smo začeti zajemati iz molitve, iz ostajanja pred Najsvetejšim, iz želje po teološkem poglabljanju, skratka, zaživeti smo morali iz moči in polnosti vere.
  V novo leto smo vstopili naveličani vseh omejitev, ki nam jih narekuje prizadevanje za omejitev širjenja virusa, obenem pa se v nas krepi upanje, da bomo z Božjo pomočjo in medsebojno solidarnostjo spet ustvarili razmere, da bomo lahko stopili pred ljudi in mednje.
  Vabim pa vas, da s seboj v novo leto nesemo dvoje: najprej spoznanje, da je Bog gospodar zgodovine in bo imel on zadnjo besedo nad časi in dogodki, potem pa tisto molitveno in premišljevalno držo, tisto globino odnosa z Gospodom, s katero smo preživljali krizne čase. Naj bo Gospod Alfa in Omega vsakega našega dneva. Pri tem naj nas podpirata priprošnja in zgled sv. Jožefa, ki je v molku izvrševal Božjo voljo in ki mu je papež Frančišek posvetil to leto.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof