Preskoči na vsebino

nalagam novice...

 ZAHVALJUJTE SE GOSPODU ...

  »Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela, razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime« (Iz 12, 14).

  Ob zahvalni nedelji smo povabljeni, da tudi mi pomislimo, komu in kako naj se zahvalimo za vse dobro, kar nam je storil. Komu? Samo po sebi nam pride na misel, da se moramo zahvaliti Gospodu Bogu, od katerega prihaja »vsak dober dar in popolno darilo« (Jak 1, 17).
  Ostaja pa še vprašanje: kako? V pismih svojim sorodnikom, duhovnik Jurij Humar, ki je znan kot čudodelnik s Primskovega, svojim sorodnikom večkrat poudarja, da Bogu ne moremo narediti nič dobrega. Bog je »dobrota, vsa dobrota, najvišja dobrota«, kakor je sv. Frančišek Asiški zapisal bratu Leonu. Ljubezen do Boga pa lahko kažemo preko ljubezni do bližnjih, kakor je povedal Jezus: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). Zato lahko upravičeno sklepamo, da je s hvaležnostjo in zahvalo podobno. Če ljubezen do Boga kažemo z ljubeznijo do bližnjih, tudi hvaležnost do Boga lahko kažemo z ljubeznijo do bližnjih.
  Zato bi kot škof hvaležnost Bogu najprej izrazil z zahvalo duhovnikom. Okoliščine so prej neugodne kot ugodne, vi pa, dragi bratje, ne glede na okoliščine ostajate zvesti in prepričujete, svarite in spodbujate z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.
  Rad bi se zahvalil tudi vsem pastoralnim sodelavcem. V vas se uresničuje Pavlova beseda, da so različne službe, različna dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Hvala vam, da s službami in deli gradite Kristusovo skrivnostno telo.
  Redovniki in redovnice med nami živijo kot povabilo in obljuba prihodnosti. Zahvaljujem se za delovanje apostolskih redov v različnih oblikah pastorale, kontemplativnim pa za zvesto molitev in vztrajanje pred Najsvetejšim.
  Ne morem mimo iskrene zahvale vsem tistim, ki svoje ure in dneve živijo odmaknjeni od sveta, obenem pa so s Kristusom združeni preko trpljenja, osamljenosti in onemoglosti. Bratje in sestre bolniki in ostareli, vaša molitev in darovanje trpljenja sta mogočen krik Gospodu za potrebe sveta in Cerkve. Bog naj vam povrne vse izmoljene rožne vence in iztrpljene ure in dneve.
  Rad bi vas povabil še k temu, da se ozrete okoli sebe in pomislite, za kaj in kako bi se bilo treba zahvaliti človeku, ki sedi ob vas, ženi ali možu, ki živi ob vas, otrokom, ki izhajajo iz vas in rastejo z vami, pa še toliko drugim, ki so del vašega življenja, če prav se morda včasih tega niti ne zavedate.
  Bratje in sestre, na zahvalno nedeljo vsi skupaj povejmo veselo zahvalo Bogu ter bratom in sestram za vse dobro, kar so nam storili.

msgr. Stanislav Zore OFM nadškof